KORISTNO ZAPRAVLJEN ČAS
Pomlad je in sedim na vlaku, ki tudi danes, tako kot vsak teden do zdaj, z zamudo počasi potuje iz Ljubljane proti Pivki. Nizko sonce pronica skozi pred kratkim ozelenelo drevje in ustvarja zlato svetlobo, ki mi vsake toliko pogreje obraz. Glasba v slušalkah prekriva zvoke zunanjosti, oči imam zaprte, ustvarjam umetno izolacijo in računam na to, da k meni ne prisede kdo, ki me bežno pozna. Premikamo se počasi, in ta čas bi veliko raje preživel s svojimi mislimi kot ob vljudnostnem pogovoru o vremenu. Na pot sem se odpravil ob 7:30 zjutraj, z delom začel ob 10:00, in če bo vse prav, bom prispel domov okrog 19:30. Dvanajst ur, vrženih stran … Vsaj z vidika ustvarjanja umetnosti. Pa vendar so te ure, ki jih vržem stran približno petkrat na teden, ključne za moj obstoj in realizacijo umetniškega dela. Poleg očitne finančne podpore mi omogočajo čas za razmislek. Ob dnevih, ko potujem v službo z vlakom, pa tudi priložnost za branje knjig, poslušanje glasbe, občasno risanje. Ponavadi se po romanju do Ljubljane in nazaj neučakano odpravim v atelje z jasno predstavo o tem, kaj želim narediti.
Kljub dolgemu dnevu ne čutim utrujenosti. Lotim se dela in dve uri mineta v dveh sekundah. Najlažje mi je, ko nadaljujem z nedokončano sliko, katere dan stari nanosi barve ponujajo pogled v preteklost in potencial prihodnosti. Najtežje pa, ko začenjam z novim praznim platnom, ki ponuja neskončne možnosti, a se mi zdi povsem nenavdihujoč in sproža v meni dvom v prve poteze, izbiro barve, formata, motiva … Danes je ta dan. Napačna poteza čopiča lahko razvleče proces nastajanja posameznega dela, sploh takrat, ko se je ne zavedaš takoj. Tudi če je moj ustvarjalni proces zelo premišljen in načrtovan, včasih vseeno neodločno nadaljujem s slikanjem. Ure in večere zapravljam pred platnom, v upanju, da se bo slika čudežno sestavila skupaj in bom na koncu zadovoljen. To so tiste ure, ki jih zares vržem stran, saj s sliko, ki nastaja na tak način, še nikoli nisem bil zadovoljen in je pristala v smeteh, ali pa v najboljšem primeru preslikana z drugimi barvami, dokler ni končno dosegla pričakovanj. A tudi napake in nezadovoljstvo so del procesa umetniškega ustvarjanja, in sprijaznil sem se s tem, da se več naučim iz napak kot iz uspehov.
Pogosto razmišljam o tem, kaj me vleče v atelje in kaj je tisto, kar me sili k ustvarjanju. Prebiram knjige o umetnosti, filozofiji, psihologiji, poslušam podkaste z umetniki, ki so mi zanimivi, a odgovora ne najdem. Mogoče pa ni nujno imeti odgovorov na vsa vprašanja … Mogoče je najbolj enostavno uporabiti tisto oguljeno frazo, da umetnik čuti notranji klic k ustvarjanju. Mogoče pa si umetniki zaslužimo stereotipno predstavo o zasanjanih ljudeh s preveč časa, če niti svojega bistva ne znamo razložiti. Več časa kot posvetim takšnemu razmišljanju, več vprašanj imam in manj odgovorov, a po drugi strani se mi zdi, da mi je vse jasno. Ko me nekdo vpraša, zakaj sem za sliko uporabil določene barve, se mi zdi to vprašanje tako brez zveze, da nanj najraje ne bi odgovoril. Barve so takšne zato, ker pač morajo biti takšne, sicer slika ne stoji ... Enostavno. Po vsem času, ki sem ga preživel v ateljeju, in času, ki ga posvečam razmišljanju, se o barvi zaključene slike ne sprašujem več, to je preteklost. A ljudje tega ne vedo in vprašanje sploh ni tako nesmiselno, kot se meni zdi. Kljub temu velikokrat najraje odgovorim, da so barve takšne, kot so, preprosto zato, ker so mi všeč. Koga pa zanima, koliko zgrešenih barvnih kombinacij je bilo potrebnih za to, da je nekaj videti prav v mojih očeh. Koliko ur je bilo vrženih stran za to, da je nastalo nekaj oprijemljivega. Čas je nekaj, kar umetniki nujno potrebujemo za obstoj, je privilegij, ki si ga moramo izboriti vsak dan, sploh zato, ker se ostalim zdi, da ga imamo na pretek.
Ker so slovenske železnice še bolj nepredvidljive kot razstavnine v slovenskih galerijah, se že skoraj celo poletje ne vozim z vlakom. Še dobro, da je stanje na slovenskih avtocestah tako slabo, da skoraj vsak dan stojimo v koloni in se takrat ne koncentriram toliko na vožnjo kot na svoje misli. Vsaj umetnost ne trpi na ta račun. Berem pa zato veliko manj, pa tudi podkasterji so vsi na morju. Kmalu bo jesen in z njo nazaj razstave ter kuratorji, ki bodo kar naenkrat nujno potrebovali osvežene življenjepise in naslove za razstave, ki se ne bodo zgodile še pol leta. Če bo sreča, se čez poletje z nekaj viška denarja prebije tudi kdo, ki bi rad kupil mojo sliko, a tudi to je približno tako nepredvidljivo kot vlak na slovenskih tirih. Čas in denar, to je v bistvu zares tisto, kar umetnik potrebuje za svoj obstoj. Pravzaprav sta čas in denar tisto, kar potrebuje vsak … Mogoče pa umetniki sploh nismo tako drugačni.
Minili sta produktivna jesen in logistično natrpana zima. Za mano sta dve večji razstavi in ponovno sedim na vlaku proti Ljubljani. Vrnila se je zlata svetloba pomladnega sonca in z njo daljši dnevi, ki sem jih pogrešal v preteklih mesecih. V misli, ki se mi že tradicionalno podijo po glavi, se je prikradlo še razmišljanje o tem, kako naprej. Razstava, ki sem jo odprl v začetku leta, mi vse bolj predstavlja neke vrste mejnik, od katerega pot nazaj je težka, niti si je ne želim. Kar mi je bilo še pred letom dni sekundarnega pomena, zdaj vse bolj prihaja v ospredje, in vse več pomena dajem strukturam, ki so v ozadju nastajanja razstav. Ni mi več pomembno le to, da imam razstavo, temveč tudi kje, s kom in v kakšnih odnosih. Ob vsem času, delu in denarju, ki ga umetniki namenimo za svoje ustvarjanje, se mi vsakršno dodatno delo, ki pade na naša ramena, zdi odveč. Ko pomislim na to, koliko časa sem porabil za to, da sem zaradi slabih izkušenj iz preteklosti vsa dela spakiral še bolj previdno kot ponavadi, in vse usluge, ki sem jih izkoristil, da sem bil zadovoljen z razstavo, se mi na trenutke zdi, da je to naše (umetniško) početje res nesmiselno. Sploh ko pogledam širšo sliko ... Svetovni vzpon desnice in sovraštva, genocid v Palestini, ekološko uničevanje planeta in še in še. Kako naj bi se s svojim ustvarjanjem boril proti vsem grozotam resničnosti? Čeprav v svojih delih prikazujem pomen skupnosti, sodelovanje, sobivanje, trenutno težko spregledam ignoranco človeštva. Začnem se spraševati ne le čemu, temveč tudi komu naj še sploh razstavljam. Kako verjeti v to, da se bosta tvoja razmišljanje in umetnost dotaknila ljudi, ki v roku enega mandata vlade pozabijo na to, kaj vse jim je bilo odvzeto in kako so bili zatirani, kaj šele, da bi razmišljali o svoji vlogi v tem, kar se dogaja, in o tem, kako smo vsi odvisni od vseh. Predvsem kako so od nas odvisni ti, ki nam narekujejo življenja.
Politično dogajanje, tako na lokalni kot na svetovni ravni, lahko zelo enostavno prezrcalimo v katerokoli drugo situacijo, a ker sem umetnik, ga zrcalim na domači teren. Galerije se premalokrat zavedajo, da so njihovi prostori brez umetnikov prazni in brez namena, da kuratorji brez umetnikov nimajo česa kurirati in da so tehniki in ostali zaposleni v institucijah tam ravno zaradi umetnikov iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Žal je realno stanje ponavadi ravno obratno in umetniki prepogosto dobimo občutek, kot da smo nujno zlo, da se nam dela usluga in smo lahko le tihi, ustrežljivi ter hvaležni za priložnost, da služimo drugim kot orodje za mesečni zaslužek. Verjamem, da se ravno tako počuti kdo od naštetih, le iz drugega gledišča … Tako kot vsi odnosi, tudi ta med umetniki in kulturnimi delavci deluje obojestransko, in prav je, da se tudi umetniki zavedamo pomembnosti ostalih. Tako kot prepogosto poslušamo o slabih praksah v kulturnih ustanovah, prepogosto poslušamo tudi o ponosnih in egoističnih umetnikih, s katerimi je nemogoče delati. V času, ko obsojamo vse povprek, tudi pogled v ogledalo ne bi škodil.
PODPORNI STEBRI
Vzgojen sem bil v človeka z delovnimi navadami, pa čeprav mi nikoli ni bilo nič vsiljeno, je bilo to, da delam med poletnimi počitnicami v mizarski delavnici, nekaj samoumevnega. Starši mi pravijo, da sem celo sam prišel do te ideje, in če bi bilo po moje, bi že v četrtem razredu osnovne šole poletje preživel v lesnem prahu. Mogoče tudi zato na besedo umetnik/-ca gledam s prezirom. Umetniki so namreč za večino ljudi lenuhi, jaz pa nisem lenuh. Že od nekdaj se kremžim ob prebiranju opisov posameznikov na družbenih omrežjih, ki si tako z lahkoto sami določijo naziv umetnik. Pri večini se mi zdi prezgodaj, pri drugih nezasluženo, tisti, ki si pa ta naziv zaslužijo, tega ponavadi ne obešajo na veliki zvon. Za umetnike jih označijo drugi. Poleg tega je tu še tisti posmehljiv način uporabe te besede, ki se ne nanaša na nekoga, ki se de facto ukvarja z umetnostjo, temveč na posameznika, ki brezbrižno manevrira skozi življenje, brez kakršnekoli odgovornosti in doprinosa. Ta vljudno zaničevalen način je prisoten v vseh družbah in je kljub svoji šaljivi naravi ponižujoč. Kot da je ta »umetnik« brezupen primer in si ne zasluži niti direktnega neodobravanja družbe, saj mu družba daje tako malo pomena, da je njegov obstoj razumljen le kot neko nesrečno naključje. Zavedam se, kako absurden je ta odpor do besede, s katero tudi mene vse pogosteje opisujejo. Še vedno menim, da si tega ne zaslužim. Ko izpolnjujem razpisne obrazce ali pa posodabljam življenjepis, sem vedno v dilemi, kako naj se predstavim … Za zdaj sem obtičal na besedni zvezi »vizualni umetnik«. Ob tem vedno pomislim na filme, v katerih ljudje lažejo na razgovorih za delo in potencirajo svoje kompetence. Ker si težko določim ta naziv, se počutim kot prevarant. Pa čeprav je to edini naziv, s katerim se zares identificiram.
Neprijetno mi je vsakič, ko me kdo vpraša, kaj počnem. Ker počnem veliko stvari, težko izberem tisto eno, poglavitno, saj bi ji tako pripisal več pomena in bi me posledično definirala. Če pa bi začel naštevati vse, kar počnem, bi izpadel neresno in neustaljeno, kot da se ne znam odločiti, kaj bi rad v življenju. Da je vse polovičarsko opravljeno. Ne vem, zakaj mi je tako težko povedati, da sem slikar, kipar, grafik … Pač umetnik. Da razstavljam svoja dela in da jih načeloma ljudje cenijo. Namesto da bi bil ponosen, se počutim krivo in privilegirano, ker sledim svojim sanjam. Še ena besedna zveza, ki se mi gnusi ... Tako romantično in kičasto se sliši. Sanje so nekaj, kar povezujemo s spanjem, poležavanjem, lenarjenjem torej. Še dobro, da nisem nikoli zaključil študija na akademiji, saj bi me označili za diplomiranega ali pa akademskega slikarja. Potem bi bil lenuh oziroma sanjač z diplomo. Pa še avtomatsko bi to pomenilo, da so ostali lenuhi manj vredni od mene, ker niso izobraženi. Kakšna bedarija. Vsak, ki se resno ukvarja z umetnostjo, ve, da ta ne dopušča prostora za lenarjenje. Da praksa preide v kri, sta potrebni rutina in vaja, preko njih pa dobiš pogum in zaupanje v svoje ideje ter izpeljavo. Tudi ko nisi fizično vpet v delo, razmišljaš o njem in ga razvijaš. Prepričan sem, da je miselni del umetniške prakse enako ali celo še pomembnejši kot dejanska izvedba. Slednjo tretiram že skoraj tako kot delo v mizarski delavnici iz otroštva. Če veš, kaj moraš narediti, s kakšnim orodjem in kako, je izvedba le zadnji korak v procesu. Razlika med pohištvom in umetniškim delom je ta, da pri pohištvu točno veš, kdaj je narejeno, pri umetniškem delu pa vedno obstaja dvom. Če upoštevamo tezo, da je vsako naslednje delo boljše od tistega, ki je bilo ravnokar narejeno, je ta dvom upravičen. Ko pogledam svoja dela izpred nekaj let, vidim napake, ki si jih zdaj ne bi privoščil … Če bi jih zdaj naredil, bi bila zagotovo videti drugače. A v tistem času in prostoru so bila ravno prava za to, da so me pripeljala do točke, na kateri sem zdaj. Čez pet let bom najverjetneje enako razmišljal o sliki, ki sem jo končal včeraj.
Prvo umetniško delo, ki je v meni vzbudilo interes in je izstopalo v množici ljubiteljske umetnosti, s katero smo bili večinoma obkroženi na podeželju, je bila manjša reprodukcija Guernice, ki je visela na hodniku pri starih starših. Spominek iz muzeja Prado, ki ga je babica obesila ob svoji zbirki knjig. Zagotovo si ni mislila, da bo ravno ta plakat, obešen v kotu temačnega hodnika, tako zaznamoval njenega vnuka. Pomembnosti reprodukcije sem se navsezadnje tudi sam začel zavedati šele pred kratkim, ko sem se po dolgem času sprehodil po hodniku in za trenutek obstal pred njo. Navkljub slabi kakovosti, poškodbam in povešenemu okvirju Guernica deluje še vedno tako impresivno kot takrat, ko sem jo prvič zagledal. Za Picassom je prišel Ive Šubic, pa Mihelič in Svetina. Vsi mrtvi ... Njihova življenja so se mi zdela tako oddaljena, da niti za trenutek nisem pomislil, da bi lahko bila del mene. Poslušal sem o vrstnikih, ki so se vpisali na oblikovno srednjo šolo in pozneje na akademijo. O tem, kako že od rojstva ves čas rišejo, kako so njihovi šolski zvezki namesto zapiskov polni risb in kako so se navdušili za risbo med listanjem stripov. Čeprav sem v otroštvu veliko risal, se vseeno nisem počutil, kot da sem del tega kluba, mogoče ker me strip ni nikoli privlačil. Raje imam knjige z dolgimi stavki, odlomki in poglavji, če so brez risb, fotografij ali ilustracij, še toliko boljše. Nekoliko ignorantsko sem se odločil, da bo arhitektura prava smer zame … Obrtništvo in umetnost v sožitju. Motil sem se. Zdaj vem, da arhitektura preide v umetnost zelo redko, tako kot oblikovanje neprestano hodi po njeni meji, a zaradi različnih interesov po večini stopi na stran obrti. Umetnost je individualna in v prvi vrsti služi tistemu/-i, ki jo producira, in to mi odgovarja, opisna geometrija žal ne. Poleg tega sem se tudi na arhitekturi vedno počutil kot nekdo, ki ne sodi tja. Pripadnost sem začutil šele, ko sem začel s študijem na akademiji. Tam sem od sošolcev odnesel več znanja kot od profesorjev in dodatno utrdil svoje prepričanje, da se umetnosti ne da naučiti. Lahko se pa naučiš tehnike, razširiš svoja obzorja in se pripraviš na politični kulturni sistem, ki je neizbežen. Slednji je tudi odgovoren za met puške v koruzo marsikaterega umetnika v nastajanju. Prežet je s favoritizmom, kronizmom in nepotizmom. In če ti volje do resne umetniške prakse ne vzame že neskončno prigovarjanje prav vseh po vrsti, da se od umetnosti pri nas ne da živeti, je lahko ravno nefunkcionalen sistem, ki naj bi poskrbel za umetnike, tisti, ki zabije zadnji žebelj v krsto. Sistem, katerega namen je skrb za umetnost in umetnike ter ohranjanje kulturne dediščine, skrbi predvsem za izbrano peščico zaposlenih in njihovih prijateljev. Vsakič, ko oblast prevzame nova vlada, poniknejo v ozadje in počakajo naslednjo rundo, še en zelo poenostavljen primer tega, kako ciklično je življenje na vseh področjih. Umetnikom, ki so dovolj spretni in vestni, sistem namenja ravno dovolj drobtinic za preživetje, da se ne pritožujejo preveč. Konec koncev jim družba to, da jim je omogočeno življenje na
pragu revščine s plačanimi nekaterimi prispevki, neprestano očita kot privilegij, ki si ga niso zaslužili, saj zanj niso trdo delali. Vsaj dokler ne dosežejo kakšnega večjega uspeha (ponavadi v tujini). Takrat jih vsi opevajo in si delijo zasluge za njihov obstoj.
Dokler nisem napisal prejšnjega odstavka, nikoli nisem pomislil na to, kako močno so me zaznamovali našteti umetniki iz otroštva. Ko sedaj pogledam Guernico ali pa Šubičeve freske, vidim v njih več podobnosti s svojimi deli kot v delih umetnikov, ki so mi danes najljubši. Še bolj pa se zavedam vpliva babice, ki me je spoznala z dotičnimi umetniki. Čeprav gre le za nekaj imen, so njihovi opusi tako močni, da so v meni vzbudili interes, ki je prisoten še danes. Kar me je še posebej zanimalo, so bile njihove upodobitve žalosti, grozot, bede … Surovo in iskreno so služili kot pričevalci življenja občega ljudstva in mu tako dali moč in pomen, ki ga v zgodovinskih knjigah ni bilo deležno. Svetina je šel celo tako daleč, da je svoje skulpture ustvarjal iz šrapnelov razbitih bomb. Iz smrti je ustvaril življenje in oprijemljiv opomnik o grozotah človeštva. Ljudje namreč prehitro pozabimo, umetnost pa ostane. Umetniki opazujemo, se sprašujemo in kritično razmišljamo o stvareh, ki se nas posredno ali neposredno tičejo. Skupek našega razmišljanja pa pristane v delih, ki so lahko bolj ali manj direktna. Ko na umetnost začneš gledati s te perspektive, se ideja o lenuhih in nesmiselnosti hitro razblini. Identiteta ljudi se ohranja in gradi skozi kulturno dediščino in heroji, ki jih danes opevamo, jim namenjamo praznike, proslave, po njih poimenujemo nagrade … So po večini za čas svojega življenja komaj shajali, ker jih družba ni razumela, oblast pa ni marala. Podporni stebri civilizacije so čudaki, ekscentrični lenuhi z naprednimi idejami in pogumom za to, da so sledili svojim sanjam. Brez podpornih stebrov je strop v hiši omejene velikosti, lahko obstaja, ampak je njegov obstoj predvidljiv in dolgočasen. S podpornimi stebri razširimo obzorja in obogatimo življenje. Tako kot se brez podpornih stebrov strop prej ali slej poruši, tudi brez umetnikov ni družbe, kot jo poznamo danes, pa naj jih ta še bolj zavrača.