MARKO ŠAJN
Marko Šajn je ustvarjalec, ki pri delu uspešno združuje lastno individualnost, posvečenost kreativnemu delu in privzgojeno vztrajnost. Suvereno se giblje med različnimi mediji od grafičnega ustvarjanja do slikarstva in kiparstva, ki mu služijo kot proces pri raziskovanju meja med prostorom in gledalčevo percepcijo, pri čemer igra pomembno vlogo asociativni element. Njegov opus zaznamujejo čistost formalnega jezika, redukcija, premišljenost in subtilna senzibilnost. V procesu ustvarjanja ga zanima predvsem struktura likovnega jezika: svetloba, razmerje med barvo in slikovno površino, linije ter njihova materialna in prostorska navzočnost (arhitekturna logika), s katero oblikuje svoje postavitve. Njegove prostorske rešitve pogosto učinkujejo kot risbe v prostoru: natančno odmerjene linije in ploskve ustvarjajo ravnovesje med racionalnim načrtom in čustveno odzivnostjo. Monokromno ozadje ni zgolj nevtralno ozadje prostora, temveč aktiven element, ki določa končno podobo dela. Njegovo prepoznavno vizualno govorico zaznamujejo prečiščene grafične podobe. Dela so bodisi barvno izrazita bodisi grajena iz zelo zadržane sive barvne palete. Pogosto so igriva, jezik je vizualno jasen z izpostavljenimi metaforami.
Za Marka Šajna je značilna pripovednost – četudi so podobe stilizirane, s figurami in prizori razkriva zgodbo o družbi in odnosih v njej. V svojih delih pogosto presega tradicionalno pojmovanje slike kot dvodimenzionalnega polja in v prostor vstopa s skulpturo. Platno ali površina postaneta izhodišče za širše raziskave, ki se razraščajo v tridimenzionalne instalacije ali prostorske intervencije, neločljivo vezane na arhitekturo razstavnega prostora. Tako ambient postane umetniška instalacija. S tem gledalec ni več zgolj gledalec, temveč postane soudeleženec, ki delo doživlja z gibanjem po prostoru, spremembo perspektive in izkušnjo trajanja. Umetnina v avtorjevem razumevanju ni zaključen predmet, temveč proces in odnos. Kajti objemi in prepleti, ki so rdeča nit njegovega ustvarjanja, so v svojem bistvu predvsem primarni odnosi in posledično vedno tudi ontološki procesi bivajočega v času in prostoru, ki gradijo zgodbe. Takoj ko privekamo na ta svet, že krilimo z rokami ter iščemo oporo in tolažbo v materinem primarnem dotiku in objemu. Kasneje postajajo dotiki in objemi vedno kompleksnejši in določajo našo interakcijo z drugimi ter posledično zgodbo našega življenja. Kakšne zgodbe torej skrivajo objemi Marka Šajna?
Protagonisti zgodb nastopajo kot stilizirane tipološke figure, ki jih predvsem asociativni element postavlja v vlogo subjekta, medtem ko jih njihova shematska upodobitev brez obrazov, s frizurami »Kraftwerk« in uniformiranimi oblačili brez ornamentov definira zelo objektivno, kot znak, bolje rečeno množico znakov. Ta hladna objektivnost je morda posledica procesa, saj je Šajn v nekem trenutku kot podlago vzel digitalne podobe objemov, ki mu jih je ustvarila umetna inteligenca. Te podobe so mu služile zgolj kot suhoparna informacija, ki jo je kot tako, brez umetniškega naboja, včasih vključil tudi na kakšno razstavo. Primerjave z njegovimi deli so v teh primerih znale nazorno prikazati in poudariti razliko med logaritemskim in umetniškim diskurzom. Vidni presežek, ko preprosto rečemo, da se je slikarju slika naredila in da stoji, najbolje zaznamo v slutenju intimnih, subjektivnih zgodb. S kompozicijskimi zasnovami prepletenih figur nam Šajn odpira celoten diapazon objemov in dotikov, od ljubezenskega ali prijateljskega objema do bolj grobih, gladiatorskih ali vojaških bližnjih srečanj, ki so se v drugi polovici dvajsetega stoletja dogajala predvsem na športnih prizoriščih, danes po postajajo medijsko najbolj eksponirana podoba propada sveta. S tem nas avtor opozarja, kako tanka je meja med temi ekstremnimi čustvi, ter poudarja pomen solidarnosti in tovarištva. To nazorno kaže tudi s svojim kiparskim opusom, v katerem s prepletenostjo figur ponazarja odnose med njimi in trdnost skupine. Pri tem opozarja, da je kljub kompleksni trdnosti in povezanosti skulpture dovolj razmakniti en sam spoj in padla bo celotna kompozicija.
Za Krkino razstavišče sva z avtorjem izbrala kombinacijo slikarskih del, ustvarjenih v akrilu na platnu, in grafičnih del na papirju v tehniki risografičnih kolažev. Posebej sva izpostavila dva velika triptiha na papirju z naslovom Confrontation (2022) in Avoidance (2022). Ti deli nazorno kažeta Šajnovo prepoznavno avtorsko poetiko z zadržanim ozadjem in omejenim prostorom, stiliziranimi figurami brez obraznih potez, z geometričnimi oblikami teles, ki ustvarjajo dinamiko in gibanje, ter jasno definiranim vsakim segmentom telesa, ki deluje kot grafični znak. Triptiha kot celoti ustvarjata občutek prepletanja gibov, kot da bi bile figure ujete v trenutku fizične interakcije, bodisi plesa bodisi borbe. Uporabljene so osnovne barve – rdeča, modra, rumena, zelena, črna in siva – brez senčenja ali detajlov. Dinamika je jasna in grafično močna, kar je značilno za Šajnovo delo. Igrivi kompoziciji sta hkrati konceptualno ostri – iz preprostih oblik gradita metafore o vsakdanjem življenju, družbenih razmerjih in identiteti. V njegovem izrazu barva deluje kot energija, figura kot znak, pripoved kot most med umetnikom in občinstvom. Figure prehajajo iz enega dela v drugo, kot da bi avtor hotel nakazati, kako hitro se lahko širijo potencialne konfliktne točke oziroma njihova žarišča. Nekoliko odmaknjeno od žara borbe sva postavila delo Reconciliation (2022), ki kaže v nadaljevanju na nujnost civilizacijskega postopka in absurdnost konfliktov.
Zgodbo na razstavi nadaljujejo akrili na platnu, med drugim Human figures in a group hug, standing, holding each other (2023). Na njem je poudarjena prej omenjena ontološka potreba človeka po sobivanju, ki jo je Aristotel označil s terminom zoon politikon. Umetnik že v naslovu poudarja, da so protagonisti povezani v skupnem objemu. Da so gmota, ki se preliva v skupen objekt množice, ki zgolj združena lahko doseže postavljene cilje ter preseže konflikt in torturo posameznika. Poučna in stara zgodba, ki jo moramo žal v evolucijskem ciklu Aristotelove »politične živali« vedno znova ponavljati, kot opomin, ki pa zaradi parcialnih interesov vseeno prerad zdrsne v pozabo in privede do kataklizme, po kateri je treba vrednote spet na novo vzpostavljati in graditi. Glede na sedanje razmere lahko zgolj upamo, da tokrat ne bo tako.